Čakal sem do danes (sreda), da vidim oz slišim, ali bo Bojan v sebi našel navdih in iztisnil iz sebe pesnitev o nogometnem velikonočnem petku. Kot smo bili nekako dogovorjeni.

Ker so na vidiku že novi dramatični spopadi, mi pa še nimamo pod streho zadnjega petka, sem pri obilici dela telefonično zmotil Bojana in ga pobaral, kako je z navdihom.

Je stiskal, pa ni šlo. Bomo zato pač prikrajšani za navihane domislice iz dežele ključavnic.

Moški dogovor po uvodnem jamru je, da tokrat breme pesnitve še vzame nase (še) aktivna populacija in odreši vsega hudega prezaposlene penziče.

Med vrsticami se v sestavi pirhov prebere prestižni spopad 2 nogometnih družin. Dinastija Pivači vs Dinastija Sušič. Drug pogled pa prikaže, da sta si nasproti stala brata Bojan in Boris.

Oboje je bila okusna, a rahlo napeta začimba za spopad. Tudi obarvanost pirhov se je malo premešala glede na klasično nagnjenost barvam. 

Nepisatelj Bojan je dobro stal na golu Rdečih ter z razvitim mišičevjem v glavnem gladko odbijal neprijetno hitre žoge lansirane s strani bivših prijateljev s Tomšičeve. 

Dober prenos žoge od Bojana med napadalce je bila koristna pomoč k zmagi. A glavnino muke do zmage rdečih sta prispevali dve dolgi in hitri nogi v lasti gospodiča Anana.

Rdeči so nekako preneseli par klasični prodorov Elvisa v golman prostor, kjer je kraljeval nepisatelj. Bojan je rešil, kar je lahko, ob občasno slabši obrambi pa je pač prejel redno dozo Elvisovih golov.Vijolični pirh ati Aleks je klasično prikazal nekaj vragolij v preigravanju.

In tako smo se kot običajno, izčrpani z jeziki do tal, priplazili v zavetje Čilija. Okrepljeni s par picami, podučeni o pikado ligi (Boris) in klasičnim šopkom štosov smo ČILI in dokaj zdravi zaključili teden.