Zaskrbljujoče nizka udeležba že kar nekaj časa maje temelje lige vseh lig. Najbolj vztrajni, ali pri zdravju, če hočete, bežijo na lestvici in v boju za pokal, vsaj tako kaže, ostajajo samo še štirje. Vodstvo lige pa bi moralo skrbeti tudi dejstvo, da je Bojanu postalo čisto vseeno, če se zaradi namišljenih ali pravih poškodb tekme končajo tudi pol ure prej. 

Boštjan se tudi tokrat ni odrekel popoldanskemu pobijanju na laufarcah, kar se je konec koncev zelo poznalo na učinkovitosti. V svojo ekipo je bolj zaradi varnosti kot kaj drugega, zvabil še vsezgrešljivega Andreja, a bi moral, kljub pravilom še Elvisa, saj ga je le ta že kar kmalu z žogo zadel v jajčka. Priletela mu je nekako od spodaj navzgor, jebački torej. A na drugi strani je prav Elvis še enkrat več pokazal, da se počasi, a zanesljivo vrača v staro formo, v čase, ko je bil nezaustavljiv zmagovalec lige. Statista v njegovi ekipi, Darjo in Tomaž, sta samo tekala okoli nasprotnega gola in poskrbela, da ju zadane z žogo v nogo, koleno, itd. Kadar pa se mu ni zljubilo čez polovico, ali pa je samo hotel malo spočiti svoja branilca, pa je z nekaj krasnimi lobi zabil kar izpred svojega gola. No ja, to, da so se Puertani večino časa branili kot idioti, mu je šlo vsekakor precej na roko. Dve zmagi za Guadalarajane sta tako povsem zasluženi, pa čeprav obe priigrani v napetih končnicah in poprejšnjem, kar konkretnem zaostanku.

Na tiskovki smo ugotovili, da imamo vsi zelo radi mehiško restavracijo in njihovo ponudbo v Lescah, a se, kako zanimivo, tam še nikoli nismo niti slučajno naključno srečali.