Povratek Čelota v ligo je izpljunil na površje stare in že videne elemente dvomljivih taktičnih zamisli za učinkovito igro. Razporejanje soigralcev po igrišču s pomočjo misli, podaje v prostor, ki ga sploh ni, driblanje (zapletanje čez lastne noge) na položaju štoperja in zaradi nervozne prepone težko pariranje pitbulom iz nasprotne ekipe, pa nikakor ni povzročilo dveh dokaj grenkih porazov modrih, saj so bili beli precej bolj željni krvi. Boštjanova zasedba, v celoti gledano ni zmogla kaj več od dostojnega pariranja do sredine obeh tekem, saj žoga občasno ni hotela niti v prazen gol. Ta beli so zadevo v celoti izkoristili in žogo na drugi strani tlačili v gol modrih tudi za ceno kakšne modrice na piščalih in stopalih branilcev. Na splošno je bilo ozračje kar dokaj naelektreno in najstarejši pri modrih je bil precej lahka tarča. V majhno zadoščenje modrim je Mare po tekmi odšel na morski vikend z otečenim mednožjem in rahlo najezan, a je splošno mnenje v nogometnem svetu, da žoga pač leti po svoje in kdor se je boji, nima kaj iskati v obrambi ali na golu. Težje lulanje, driska, piskanje v ušesih in skrivljena očala so stvari, ki jih je treba sprejeti po moško. Biti jezen na strelca pa je zelo narobe in malo babje.

Po tiskovki pa smo šli spat; eni z nasmehom, poraženci pa s kakšno solzico na licu.

Poteza večera: Bojan NI bil izbran prvi na podtikanju v ekipe, vendar Boštjan ni razumel Elvisove velikodušne geste in ga je na koncu vseeno pokasiral v ekipo. Vsekakor dogodek, ki še najbolj preseneča akreditiranega dopisnika lige.