Finale kot se spodobi, saj je bila udeležba precej boljša kot zadnjič. Polno akcije, lepih zadetkov in standardne težave Elvisa, ki je manjkal večji del druge tekme. Zlobneži namigujejo, da je ravno to pisanim prineslo visoko zmago. Bolj verjetno pa je bila samo posledica zelo nezbrane modre trojke, ki si je prevečkrat dovolila izpad branilca v igri ena na ena proti Bojanu ter slabo pokrivala Tomaža, ki je spet začel zadevati. Selitev Mareta na gol pisanih ob izpadu Elvisa iz igre, je bila zgolj praktične narave, saj se iz neznanega vzroka ne boji, sicer precej trde žoge. Živo nasprotje prve tekme, kjer so modri skozi celo tekmo držali priključek, pikali iz konter in na koncu tudi, sicer tesno, a vendarle, zmagali.

V tretji tekmi pa se je dokaj hitro v lažjem trku s Tomažem poškodoval največji osmoljenec sezone, Čelo in večer se je na splošno veselje (dveh???) čistilk in šestih fuzbalerjev, predčasno zaključil, vsaj kar se nogometa tiče. Je pa treba povedati, da je bila telovadnica nenavadno dobro očiščena (dve čistilki???) in športni copati so prijeli kot že dolgo ne. Neobičajni pogoji so privedli do nekaj akrobacij in tudi dežurni poročevalec je pristal na hrbtu, ko se mu je žoga ob preigravanju zalepila za tla.

Na tiskovki smo preko big skrina pospremili epsko zmago naših reprezentantov nad favoriziranimi in ob bok Špancem postavljenimi dobrimi Islandci ter čestitali Maretu za osvojeni naslov naj ligaša za to sezono. Ker ni dal za pijačo iz tega naslova, je pač poravnal zapitek, ker si je v teh neprijaznih časih recesije privoščil novega motorca, ki pa ga še nismo imeli priložnosti uzreti. Baje bo premiera septembra ali najkasneje, ko se znebi starega.

Maretu pa še enkrat vse čestitke za prvo mesto.